Ruska literatura je bila dolgo časa nerazvita in do 19. stoletja je nastalo bolj malo del. Od 1830 naprej, pa je ruska književnost doživela velik razcvet, ki ga je začel Puškin, v 20. stoletju, torej v času Sovjetske zveze, pa so ga vzdrževali Blok, Pasternak, Jesenin, Gorki, Bunin in mnogi drugi.
Izseljenska književnost
Po revoluciji je mnogo pisateljev, pesnikov, filozofov in izobražencev zapustilo Rusijo in se podalo v Evropo ali ZDA, da bi lahko še naprej svobodno ustvarjali. Med najbolj znanimi izseljenci je gotovo Nabokov. Sprva se je Nabokov preselil v Berlin, kjer je napisal romana Dar in Povabilo na usmrtitev. Leta 1940 pa se je še enkrat preselil, tokrat v ZDA, kjer je postal eden ključnih ameriških književnikov. Tam je tudi napisal svoje, najbolj znano delo – Lolita.
Pesništvo
V pesništvu sta se najbolj uveljavila Majakovski in
Pasternak. Majakovski je bil eden najpomembnejših članov futurizma; gibanja
umetnikov, ki so zagovarjali popolno prekinitev s tradicijo in preteklostjo. V
svojih pesmih je Majakovski uporabljal tako zasebne, kot tudi javne motive. V nekaterih
pesmih je razrival svojo osebnost, v drugih pa se izraža njegova podpora do
novega režima. Njegovo najpomembnejše delo je Oblak v hlačah. Pasternak, eden od velikanov sovjetske književnosti,
pa je svoj sloves sodobnega pesnika pridobil z objavo zbirke Življenje, sestra moja. Pasternak je bil
eden tistih, ki so se upirali novemu sovjetskemu režimu, ki je pritiskal na
umetnike naj pišejo v skladu z novo ideologijo, zato je po letu 1935 za nekaj
leta prenehal s pisanjem. Ponovno pa je objavil nove zbirke pesmi med 2.
Svetovno vojno, ko se je nadzor nad književnostjo zmanjšal. V povojnem obdobju,
pa se je vlada še enkrat spravila nad književnost in v tem času je Pasternak
delal na svojem romanu Doktor Živago,
za katerega je tudi prejel Nobelovo nagrado, vendar jo je bil prisiljen
odkloniti, zaradi političnih pritiskov.
Socialni realizem
Prvo desetletje po ustanovitvi Sovjetske zveze je
bila vlada uradno strpna do književnosti. To pa se je spremenilo z utrditvijo
Stalinove oblasti in njegove odločitve, da ustanovi načrtno gospodarstvo in
vzgojeno družbo. Leta 1932 je vlada odpravila vse neodvisne književne skupine
in jih združila v eno Zvezo pisateljev SZ, ter kot edino sprejemljivo umetniško
metodo sprejeli socialni realizem. Socialni realizem je v praksi pomenil prikaz
sovjetske stvarnosti iz zornega kota Komunistične partije. Naslednjih 50 let je
bil glavna uradna umetniška izrazna sila. Strogo vsiljevanje režima pa je
nekatere umetnike prisililo, da so se začeli ukvarjati z varnejšimi stvarmi, na
primer s prevajanjem, ali pa da so se
umaknili iz književnosti. Ta nadzor pa se je še povečal po vojni, zato je bilo
povojno obdobje, ki je trajalo od leta 1946 do 1953, najbolj pusto obdobje
ruske književnosti 20. Stoletja.
Konec sovjetske zveze
V 1970-tih in 1980-tih so sovjetski kritiki in
pisatelji vse bolj spregledovali smernice socialnega realizma, razen nekaterih,
ki so ostali zvesti smeri Komunistične partije. Pisatelji so pisali vedno bolj
svobodno, vendar jih je vlada omejevala vse do razpada Sovjetske zveze.
Литература –
književnost
Советский
Союз – Sovjetska zveza
Роман
– roman
Правительство
- vlada
VIRI
Ni komentarjev:
Objavite komentar